Vibracijski vidik materialne realnosti in karme II.

Kvantni fiziki pravijo, da obstajajo preteklost, prihodnost in sedanjost v kvantni juhi sedanjega trenutka, ko pa na nekaj usmerimo pozornost, začne potekati v okvirih linearnega časa. Ko torej vzamemo pod drobnogled neko življenje, ga zaznamuje nesmrtna duša, ki gre sicer v okviru koncepta krščanske religije v »nebesa« ali »pekel«, v nekaterih dugih konceptih pa ima duša za seboj »zgodovino« različnih inkarnacij, med njimi pa tudi obdobja bivanja v neki dugi dimenziji, v kateri čaka na novo inkarnacijo v pojavni svet. Res pa je tudi to, da se celo nekateri pristaši teorije večih inkarnacij s tem ne strinjajo. Ena od glavnih vej budizma namreč postavlja pod vprašaj kdo ali kaj se inkarnira; menijo namreč, da so vse človeške duše le del skupne duše človeštva, v katero se vračajo po smrti in je torej vtis o izkušnjah prejšnjih življenj zgolj iluzija, do katere pride, ko se individualna duša, ki se formira iz skupne, na »poti« v inkarnacijo identificira z nekaterimi akaškimi zapisi razmišljanj in čustvovanj ljudi, ki so že bili inkarnirani. To skušajo podkrepiti z dejstvom, da nekateri dobri ljudje trpijo, nekateri zli pa uživajo. Če je temu res tako, bi bilo brezpredmetno govoriti o kakršni koli osebni karmi in kontinuiteti inkarniranja, saj bi potemtakem bil nesmrten le duh, ki se zaveda svojega obstoja. Precej bolj razširjen pa je seveda pogled o kontinuiteti inkarnacije in zorenju duše skozi izkušanje različnih življenj v materialni realnosti. Če se najprej osredotočimo na dimenzijo, v kateri se duše nahajajo pred inkarnacijo v pojavni svet, najdemo v ustreznih ezoteričnih knjigah razmeroma pravljične opise tega, kar naj bi se v tej coni dogajalo. Avtorji tovrstne literature recimo pravijo, da se duše na tej ravni med seboj dogovarjajo, katere bodo imele v pojavnem svetu skupne medsebojne izkušnje, kakšno vlogo bodo igrale v življenjih nekaterih inkarniranih duš, katera bo katero neposredno podpirala in katera bo katero ovirala v smislu, da ji kreira življenjski izziv, skozi katerga bo imela potem »ovirana« duša priložnost rasti ipd.; temu pravijo akaški dogovori. Dejansko pa se vse skupaj dogaja na vibracijsko – resonančni ravni. Glede na izkušnje iz prejšnjih inkarnacij, ki so povezane s tem, koliko svetlobnega telesa je v posamezno dušo inkarnirano in na različne travme ter identifikacije, ki jih je duša v njih izkušala, ima vsaka duša specifično vibracijo. Vzgib v novo inkarnacijo se sproži skozi interakcijo vibracije duše z ustreznimi vibracijskimi pogoji, do katerih v določenem momentu pride v nižjih sferah. Tem specifičnim vibracijskim pogojem bi astrologi rekli planetarni vplivi – vplivi in konstelacije določenih planetov definirajo tako razvoj posameznih psiholoških značilnosti kot tudi različne tipe ovir, ki definirajo človekov »horoskop«, ki je le drug izraz sa dušno – osebnostni fraktalni vzorec, ki seveda »vsebuje« tudi usodo, ki pa ni povsem nespremenljiva . V astrologiji recimo vplivi Marsa, Sonca in Merkurja določajo energijo duše. V enakih okoliščinah se bo namreč duša z malo energije oklepala znanega in se priložnostim za različne oblike izkorakov izogibala, tista, ki ima energije več, pa bo priložnosti iskala in se z izzivi soočala. Tako npr. Mars determinira fizično, Sonce osebnostno moč, Merkur pa sposobnost verbalnega izražanja. Po drugi strani pa definirajo vplivi Venere, Meseca in Jupitra našo sposobnost čutenja, sposobnosti, da v odnose vnesemo lahkost in množino svetlobnega telesa, ki prežema dušo, medtem ko vpliv Saturna določa, kako bosta ta dva trojčka planetov med seboj usklajena. Na osnovi teh vibracijskih vplivov se bodo nekoliko kasneje formirala astralno, eterično in druga avrična telesa, »izbrani« so ustrezni starši, kar prinese sklad vibracijskih posebnosti duše z bodočimi genetskimi predispozicijami inkarnirane duše, izkušanje določenih energijskih vplivov v fazi nosečnosti (delno prek mame, delno od zunaj), okolje, v katero se bo oseba rodila, struktura celičnih receptorjev ... Vibracijska realnost višjih sfer, iz katerih izhaja svetlobno telo, je bistveno različna od vibracije fizičnega telesa, zato vsebuje novorojenčkova duša ob rojstvu zelo malo energijsko-informacijskega spektra svetlobnega telesa. Ta prehaja v sistem duša-avra-fizično telo postopoma; nekateri menijo, da je vanj inkarnira svetlobno telo v meri, ki je ustrezna znanju, pridobljenem v prejšnjih inkarnacijah, do 21 leta. Prav tako se v sistem postopoma spuščajo tudi energijski pečati najglobljih traum in identifikacij, ki so bile za dušo značilne v prejšnjih inkarnacijah. Te energijske značilnosti vplivajo na razvoj čaker in drugih telesnih funkcij, skupaj z genetskimi predispozicijami pa vse to vpliva na zorenje kvalitet, slabosti, talentov ... inkarnirane/odraščajoče osebe. Na osnovi tega postanemo občutljivi do določenih zunanjih dražljajev, predvsem tistih, ki se nanašajo na odnose, po dugi strani pa nam nekateri drugi dražljaji iz področja odnosov in življenjskih situacij, ki jih je duša v prejšnjih inkarnacijah osvojila, ne morejo do živega. To je razlog, da se lahko recimo dva otroka, ki odraščata v istem okolju, razvijeta v popolnoma različne osebnosti, tekom odraščanja pa jima delajo težave povsem različne življenjske situacije.

Verjetno je najzanimivejše vprašanje, kateri je tisti mehanizem, ki nas zadržuje v vzorcu usode naše fraktalne linije? Kaj je torej tisto, kar privlači določen tip dogodkov, odreja, kako bomo nanje reagirali in nam »ne dovoli« iz vnaprejšnje determiniranosti? Odgovor je kompleksen, a če ga zreduciramo in poenostavimo, lahko rečemo, da sta za determiniranost naših življenj »odgovorna« predvsem struktura naših celičnih receptorjev in pa seveda naša osebna vibracija, ki jo oddajamo v prostor. Ni prave potrebe, da analiziramo ključna obdobja razvoja osebnosti in za izhodišče preprosto vzemimo, kako deluje že formirana osebnost oziroma kako struktura njenih celičnih receptorjev in osebna vibracija vplivata na njeno percepcijo, odzive na zunanje dražljaje, izbiro ciljev ... Ko je govora o celičnih receptorjih, si bomo pomagali s spoznanji kardiologa Pima van Lommela, ki je proučeval obsmrtna doživetja in svoja dognanja predstavil v knjigi Consciousness beyond life. Glede na to, da so nekatere osebe, pri katerih je bila diagnosticirana klinična smrt, a so jih kasneje uspeli oživeti, pričale o lucidnem razmišljanju in doživljanju v fazi klinične smrti, ko torej možgani niso delovali, je Lommel prepričan, da potekajo miselni procesi izven fizičnega telesa in da torej možganov ne moremo obravnavati kot neke gmote, v kateri so shranjene misli in spomini, temveč prej kot oddajnik in sprejemnik, od celičnih receptorjev pa je odvisno, katere programe oddajajo in sprejemajo. Receptorji so del celične membrane ali posamezne čutilne celice, ki na vibracijski ravni lovijo posamezne dražljaje, ki se nanašajo tako na zaznavo, povezano s petimi čuti, na subliminarno zaznavo (sposobnost čutenja energij) in intuicijo, vse to pa se potem pretvori v asociacije, čustva in misli. Struktura celičnih receptorjev je pri vsakem človeku drugačna; vsak človek ima drugačne osebnostne značilnosti, ki jim lahko rečemo tudi programi, ki se vklapljajo le takrat, kadar receptorji zaznajo ustrezen dražljaj, posledično pa v življenju v različnih situacijah povsem nezavedno igramo različne vloge (v službi si recimo sodelavec, doma soprog in oče, na koncertu poslušalec itd.). Lahko torej rečemo, da se skozi strukturo receptorjev odraža fraktalni vzorec osebnosti in usode vsakega človeka, saj se formira na osnovi izkušenj duše, ki se je inkarnirala v točno takšno fizično telo, da lahko skozenj izraža svojo samosvojost. Naša interpretacija sveta , fizični odzivi, misli in čustva torej temeljijo na osnovi vklapljanja in izklapljanja celičnih receptorjev, do česar torej prihaja ob različnih zunanjih dražljajih. Tehnično to poteka tako, da vklapljanje in izklapljanje receptorjev vpliva na notranjost celic, te pa so povezane z nevroni, ki pretvorijo dražljaje v živčne impulze, na katere se odzovemo na način, skladen naši osebnostni strukturi, vse skupaj pa spremlja val čustev in misli. Nekateri od zunanjih dražljajev, ki sprožijo opisane odzive, so tako subtilni, da ne sprožijo nobene vidne telesne reakcije, pač pa le tok msli in čustev. Pri vsem skupaj moramo torej izopostaviti, da misli, ki se nam porajajo niso posledica nekakšne svobodne izbire, pač pa strukture celičnih receptorjev. Ker se receptorji vedno odzivajo na osnovi »znanih programov«, nas zadržujejo v realnosti, kakršno živimo in zaradi njih jo tako zelo težko spremenimo. Zato naše življenjske namere v glavnem niso naše, ampak jih ob spremembah zunanjih energijsko-informacijskih pogojev, na katere ves čas vplivajo tudi konstelacije planetov, nezavedno generirajo programi, ki se z vklapljanjem in izklapljanjem receptorjev na te spremembe odzivajo. Predvsem takrat, ko smo fokusirani izključno na materialni svet, receptroji odrejajo, katerih dražljajev se bomo zavedali in katerih ne. Zanimiv primer, ki to potrjuje, izhaja iz Yale New Haven Hospital v Connecticutu, kjer so maja 1988 47 letni Sylviji Claire presadili srce in pljuča. Čeprav je bila pred transplantacijo vegeterijanka in ni nikoli pila alkohola, je po njej presenečeno opazila, da ji dišijo klobase in pivo, zanimati pa so jo začeli tudi motocikli. Pri vsem skupaj je zanimivo to, da je bil darovalec transplantiranih organov 18 letni fant, ki se je ponesrečil z motociklom, za življenja pa je imel rad klobase in pivo. Bruce H. Lipton, specialist za celično biologijo pravi, da celice nimajo percepcijskih sposobnosti, ki bi jim omogočale spomin na določeno hrano oziroma željo po hrani, ampak gre v primerih kakršen je Sylvijin za to, da imajo celice presajenih organov izvorne receptorje identitete donatorja, zato iz okolice sprejemajo informacije v skladu s »staro« identiteto in torej odrejajo, katere programe multidimenzionalne realnosti bomo sprejemali in katere ne. Tudi on torej meni, da je struktura celičnih receptorjev povezana s strukturo osebnosti.

Še nekaj zanimivih primerov, ki kažejo na to, da nek zunanji dažljaj aktivira posamezne receptorje, ki vklopijo programe, zaradi katerih se vedemo na prav poseben način: - če vstopimo v prostor, v katerem je na steni slika knjižnice, se začnemo vesti bolj umirjeno; - če sedimo na trdem stolu, so naša stališča običajno bolj toga kot če sedimo na stolu, ki je oblazinjen; - kadar imamo v dlaneh skodelico s toplim napitkom smo bolj dovzetni za potrebe dugih, kot če imamo med dlanmi kozarec s hladno pijačo: - če je v pisarni nedoločen vonj po čistilu, imamo običajno mizo bolj pospravljeno kot če ga ni; - kadrovski delavci resneje jemljejo kandidate, ki jim prinesejo vlogo za zaposlitev v mapi s trdimi platnicami, kot tiste, ki oddajo vlogo v mapi z mehkimi platnicami.

Pri vsem skupaj pa je zanimivo še nekaj – receptorji v osnovi niso univerzalni, ampak so formirani glede na dražljaj, ki ga zaznavajo oziroma prenašajo. Če so npr. pogostokrat aktivni receptorji, ki reagirajo na strah, se bo ob periodični delitvi celic število celičnih receptorjev, odgovornih za zaznavo in prenašanje vibracij strahu povečalo, zmanjšalo pa se bo število receptorjev, ki jih zaradi svojega načina življenja in razmišljanja uporabljamo manj ali nič. Določeni osebnostni problemi, ki jih imamo, se torej poglabljajo celo skozi delitev celic.

Drugi najpomembnejši faktor vnaprejšnje determiniranosti pa je naša osebna vibracija. Po mnenju številnih strokovnjakov iz področja ezoterike oddajamo svojo osebno vibracijo s področja pete čakre, ki je na nek način naša resonančna čakra. Vsaka čakra ima namreč glede na svojo odprtost, ki je povezana z našimi življenjskimi stališči, nek specifičen ton, skupni resonančni ton oziroma našo osebno vibracijo pa oddaja peta čakra. Na osebno vibracijo in s tem na determiniranost življenja najbolj vplivajo toni prvih štirih čaker, nasploh pa blokade posameznih čaker oziroma njhovi toni določajo naš resonančni ton/osebno vibracijo, ki jo emitiramo v okolje in s tem privlačimo v svoja življenja določen tip izkušenj, ljudi ... Tudi te izkušnje in ljudje so v energijskem smislu energijska polja – ko naša osebna vibracija zaresonira s temi polji, pride do izmenjave enegije, ki vodijo v identifikacije s temi polji v smislu, da se nanje odzivamo na vedno enak način (reaktivnost), kar se odaža na vseh segmentih življenja. Lahko torej rečemo, da ustreza osebna vibracija frakalnemu vzorcu naše usode.

Pojavlja se seveda vprašanja, ali so živlenja vseh enako determinirana, ali se je moč tej determiniranosti izogniti in kako?

Globina determiniranosti življenj je povezana s starostjo posameznih duš. Mlade duše se načeloma povezujejo z nizko vibracijskimi polji, usmerjenimi na preživetje, samopotrditev na ravni ega in integracijo z družbo, ki je načeloma bolna – kot takšna je namreč polna zahtev, kriterijev in ne podpira razvoja posameznikove individualnosti. V primerjavi s starejšimi dušami, ki se povezujejo s polji višjih vibracij, imajo več pozornosti vezane na segmente materialnega sveta, s tem pa so posledično njihova življenja bolj kaotična in bolj determinirana. Zadeva je podobna, kot če ohišje zvočnika potresemo s finim peskom in potem po zvočniku predvajamo določene tone. Zvok bo seveda pesek usmerjal v določene forme višji in bolj sinhronizirani bodo toni, skladnejši vzorci se bodo formirali; pri nizkih vibracijah pa bodo forme kaotične. Po teh načelih torej vplivamo na svet okoli nas, ta pa potem povratno vpliva na našo končno resonanco. Če želimo spremeniti fraktalni vzorec svoje usode, moramo torej spremeniti svojo osebno vibracijo. To načeloma lahko naredimo tako, da v sistem integriramo energijo, ujeto v naši podzavesti, ki to vibracijo »določa«. Ta je seveda vezana na različne probleme, ki jih imamo v življenju in na način, kako se nanje odzivamo. Če se jih bomo lotili s pozicije našega uma, jih bomo skušali rešiti v okviru idej, ki jih dopušča naša osebna vibracija in resničnih sprememb ne bo – na tej ravni namreč običajno poskušamo iz življenj umakniti stvari, ki jih prepoznavamo kot problematične, ne pa spremeniti svoj odziv nanje. To pa seveda ne gre, saj s svojo vibracijo kontinuirano privlačimo nove probleme. Tudi Einstein je nekoč rekel, da nas stanje uma, ki nas je pripelalo v neke probleme, iz njih ne more izvleči. Za spremembo so torej potrebne metode, ki neposredno napadejo naš ego; ta namreč temelji na čustveni energiji, ujeti v podzavest in se ne želi spremeniti. Zato je jasno, da imamo do tehnik, ki prinašajo spremembo osebne vibracije odpor. Najbolj preproste tehnike tega tipa so vse oblike povezanega dihanja, saj vodijo v procesiranje energije in programov, ujetih v našo podzavest, posledično pa v spremembo osebne vibracije, ki se nazadnje odrazi kot življenjska spontanost, ki je nasprotje reaktivnosti, na kateri temeljijo odzivi, določeni s fraktalno linijo usode.

Tadej Pretner

Zastopanje in posredovanje
Tadej Pretner s.p.

Matična številka: 1345001
Davčna številka: SI 55835902
TRR: 03110-10000 17909, SKB banka d.d., Ljubljana

Tel.: 041 454 900
tadej.pretner@gmail.com