Vibracijski vidik materialne realnosti in karme I.

Za vibrirajočo energijo, ki prežema vse dimenzije stvarstva morda izraz eter ni najbolj primeren, a to niti ni pomembno. Kar se tiče vpliva teh vibracij na kreacijo materialnih svetov, jih je Pitagora povezoval z zvokom različnih frekvenc, ki je v ozadju vsake materialne kreacije. Precej kasneje je Pitagorin pogled dokazal E.F.F. Chladni, ki je svoja odkritja objavil leta 1787 v delu Odkritje teorije zvoka. Bistvo Chladnijevih eksperimentov je bilo v tem, da je na tanko stekleno ploščo posul pesek, potem pa po njej vlekel violinski lok in tako dosegel, da je steklena plošča vibrirala. Pri različnih tonih so se na plošči formirali različni vzorci-pri nižjih tonih so bili vzorci kaotični, pri višjih pa vedno bolj subtilni. Grški filozof Platon pa je menil, da so za kreacijo materialnih objektov pomembni štirje osnovni elementi, ki izhajajo iz etra; to so ogenj (princip toplote in širjenja), voda (princip hladu in krčenja), zrak (element gibanja in posredovanja) in zemlja (element materializacije). Ta pogled je na nek način kompatibilen s teorijo večjega dela znanosti, ki meni, da se je vse začelo z velikim pokom, ko naj bi se sprostila ogromna vroča energija, ki se je širila (element ogenj), ta energija pa je vsebovala v začetku le jedra vodika in helija. Ko se je začela ohlajati (element voda), so ta jedra začela loviti elektrone in vzpostavljena je bila energijska interakcija med elementom ognjem in vodo skozi posredovanje elementa zraka. Na koncu so se začeli skozi ta proces formirati atomi, kasneje pa planeti in vse ostalo (element zemlja). Danes številni fiziki zagovarjajo teorijo kaosa, v katerem materialna stvarnost ni organizirana po fizikalnih zakonih, ampak na osnovi oblikovnih sil, ki jih vibracije kaosa privlačijo. Te oblikovne sile, ki jih imenujejo atraktorji, so točka, krog, torus in »tuja privlačna sila«, ki na nek način selekcionirajo različne vibracije, izhajajoče iz kaosa, na osnovi različnih vzorcev, ki jim pravimo fraktali, pa kreirajo ne le materialna vesolja, ampak vplivajo tudi na to, kaj se nam v življenju dogaja; vzhodnjaki bi rekli, da na nek način določajo našo karmo. Fraktali so načeloma vzorci, ki se na določeni skali neskončnokrat pojavljajo. Najdemo jih povsod v naravi – fraktalno simetrijo imajo rastline, planinski vrhovi (mikro – makro), vzorci obale ..., pa ne le to – po predvidljivih fraktalnih vzorcih se skozi določeno časovno obdobje gibajo tudi svetovne cene bombaža, plemenitih kovin ipd. Kadar delujejo fraktali na formiranje živih bitij, delujejo prek t.i. morfogenetskih polj, ki poskrbijo, da se formiranje živega bitja udejani v predvidenih okvirih, sicer pa v t.i. morfičnih poljih. Če vzamemo za primer svetovne cene bombaža in »trdimo«, da se gibajo in se bodo tudi v prihodnosti gibale po vnaprej znanem vzorcu, to pomeni, da so v takšni ureditvi vesolja atraktorji oziroma fraktali, v pripadajočih morfičnih poljih pravilo vzrok-posledica obrnili na glavo. Videti namreč je, da gre za sile, ki iz prihodnosti vplivajo na to, kako se stvari dogajajo danes. V tem kontekstu nas bo najbolj zanimalo, kako različne vibracije, urejene v fraktalne vzorce, vplivajo na to, v katero telo in v kakšno okolje se bo neka duša inkarnirala in kaj se ji bo v posamezni inkarnaciji dogajalo.

 

Človekov ustroj in osebna vibracija

 

Za lažje razumevanje vplivov vibracijskih resonanc na naša življenja, bom najprej opredelil pojme, ki jih bom v nadaljnem besedilu uporabljal; to pa so duša, svetlobno telo, duh in individualni duh (osebni vorteks). - Duša: je razvijajoči se nesmrten nosilec zavestnosti, ki se manifestira skozi energijska (avra) in fizično telo in preživi smrt teh teles. Vendar pa duša ni zavestnost sama po sebi, kakor meni veliko ljudi. Ta je v domeni svetlobnega telesa, ki je v stalni interakciji s posamezno dušo, o katerem bom pisal nekoliko kasneje. Posamezne duše se po stopnji zavestnosti in energijski moči zelo razlikujejo – več svetlobnega telesa je inkarniranega v posamezno dušo, bolj je zavestna. Vendar pa lahko pride do inkarnacije svetlobnega telesa v dušo in s tem do razvoja zavestnosti duše le prek izkušanja materialnega sveta. Za svoj razvoj torej duša potrebuje fizično telo, skozi katerega se v materialni realnosti izraža, zato se vedno znova ponovno inkarnira v fizično realnost. Ko je duša inkarnirana, prežema človekovo fizično telo in vsa energijska telesa, razen svetlobnega.

 

Velik del klasične filozofije govori o tridelnosti duše: - vegetativna duša (značilna naj bi bila za rastline, ki naj bi bile usmerjene zgolj na hranjenje) - čutna duša (značilna naj bi bila za živali) - duhovna duša (značilna za človeka in proces večih inkarnacij).

Ta filozofska opredelitev duše je nedvomno napačna, saj sta recimo avtorja Tompkinson in Bird v knjigi Skrivnostno življenje rastlin ponudila jasne dokaze, da rastline niso usmerjene zgolj na hranjenje, ampak še kako čustvujejo – dogaja se celo, da se od strahu onesvestijo. Po drugi strani pa tudi živali niso omejene zgolj s čutnostjo, ampak obstajajo jasni indici, na osnovi katerih lahko sklepamo, da so tudi živalske duše vpete v proces večih inkarnacij. Razlika med živalskimi in človeškimi dušami oziroma svetlobnimi telesi je le v stopnji zavestnosti, potencialni kapaciteti zavestnosti, po drugi strani pa tudi po stopnji razvitosti pogojenega uma. Ljudje se recimo z morfičnim poljem družine identificiramo, pri živalih pa ima dejansko le osnovno funkcijo, da jim pomaga do stopnje, v kateri lahko žival sama preživi. Pri živalih zato ostane aktiven instinkt, pri človeku pa ga v veliki meri prekrije pogojeni um – v različnih življenjskih situacijah ne ravnamo instinktivno, ampak naučeno. V potencialu pa imamo bistveno večjo zavestnost, treba je le priti do nje, to pa med drugim vodi v življenjsko spontanost.

Načeloma je duša razvijajoča se nesmrtna bit, ki preživi smrt fizičnega telesa. Zori lahko le prek izkušanja materialnega sveta, zato potrebuje fizično telo, skozi katerega se v materialni realnosti izraža in se vedno znova ponovno inkarnira v fizično realnost (reinkarnacija). Ko je duša inkarnirana, prežema človekovo fizično telo in vsa energijska telesa, razen svetlobnega. Ortodoksna znanost zaenkrat obstoja duše neposredno še ni dokazala, dokazala pa je, da je človekov um tako kompleksen, da ga ne morejo proizvajati možgani in da lahko deluje neodvisno od možganov. Kaže torej, da uporablja možgane zgolj kot orodje, skozi katero razodeva misli. Zgodovina beleži celo poskuse dokazov, da gre pri duši za nekakšno energijsko-informacijsko bit, ki ima maso. Duncan MacDougall, zdravnik iz Haverhilla, Massachusetts, je namreč v želji, da bi dokazal “materialno” merljivost duše, leta 1907 stehtal nekaj tuberkuloznih bolnikov tik pred smrtjo in ponovno nekaj minut po smrti. Ugotovil je, da so bila fizična telesa nekaj minut po smrti povprečno 21 gramov lažja, kot za življenja. Zanimivo je, da so strokovnjaki njegovim “dokazom” bolj ali manj oporekali, češ, da je bil vzorec testirancev premajhen, vendar pa, kolikor mi je znano, ni kasneje ponovil podobnih poskusov prav nihče. Raziskave, ki se nanašajo na dokaze reinkarnacije niso prav obsežne in strokovno podprte. Vendar pa delo nekaterih hipnotizerjev (M. Bernstein, J. Grant, D. Kelsey ) ter doktorja svetovalne psihologije in hipnoterapevta Michaela Newtona, ki je s hipnozo kliente uspel popeljati tudi v prejšnja življenja, verjetnost reinkarnacije potrjuje. Newton je kliente s hipnozo pogosto popeljal celo v obdobje med dvema inkarnacijama, torej v akaško cono, ko so bili duše in »odločali« izven formativne realnosti in ugotovil, da so si njihova pričevanja sila podobna. - Svetlobno telo (mavrično telo): Po klasični metafiziki, ki deli stvarstvo na deset dimenzij, izhaja iz osme dimenzije, je nepolarizirano, v smislu zavestnosti pa predstavlja polno kapaciteto, do katere se duša lahko razvije. Duhovna naloga duše, ki ima ob začetku verig inkarnacij sila skromno zavestnost pa je, da zavestnost in svetlobo svetlobnega telesa integrira v svojo strukturo, kar pa se dogaja le takrat, ko je inkarnirana v tretji dimenziji (materialna realnost) - po smrti/koncu posamezne inkarnacije, pa se proces nadaljuje v naslednji inkarnaciji. Stopnja razvitosti posamezne duše je premo sorazmerna s tem, v kakšni meri se je svetlobno telo integriralo v sistem duša-avrično polje-fizično telo. Svetlobnemu telesu omogočajo »vstop« v sistem duša-avrično polje-fizično telo individualni duh (osebni vorteks), čakre in t.i. srednji steber, v katerem so energijska središča čaker. - Individualni duh (osebni vorteks): Sam pojem duha se nanaša na zavest, torej na informacijski del in v kontekstu duše lahko trdimo, da oživlja dušo. Po ezoteričnem izročilu naj bi se duša vedno inkarnirala v človeka z enakim temperamentom, kar kaže na obstoj individualnega duha, ki dušo nekako usmerja k specifičnemu razvoju. Kolerik recimo nikoli ne bo postal melanholik, lahko pa svoj koleričen temperament, skozi izkušanje materialnega razvija in harmonizira.

V fino energijskem smislu je individualni duh vorteks, ki vzpodbuja dušo k dejavnostim, ki ji omogočajo integracijo svetlobnega telesa, se pravi k dejavnostim, povezanimi z resnično naravo duše oziroma bazičnega jaza. Iz ravni svetlobnega telesa deluje na dušo, fizično telo in vsa energijska telesa, njegov vpliv pa je zaznaven na vseh življenjskih področjih. Manifestira se predvsem skozi zavedno in nezavedno težnjo po ekspanziji na vseh ravneh. Zaradi vpliva osebnega vorteksa imamo potrebo po razvoju in širjenju potreb; otrokov svet je najprej stajica, kasneje ima potrebo po svoji sobi, v odraslosti po lastnem stanovanju ... V socialnem smislu vpliva vorteks na potrebo po širjenju poznanstev, vpliva na našo potrebo po novih znanjih, pojavu novih interesov/motivov, vse zato, da bi v vseh ozirih napredovali. Vendar pa so ob tem procesu v življenjih večine prisotna tudi ekspanzijska gibala, ki ne izhajajo iz delovanja osebnega vorteksa. Kadar namreč našo ekspanzijo vodijo t.i. bolečinska telesa, na katerih sloni naš lažni jaz, ki ima ves čas potrebo po potrjevanju in išče energijo na račun pozornosti in prevlade nad drugimi, govorimo o destruktivni ekspanziji. Današnji sistem vrednot je namreč usmerjen predvsem na to, kakšni bomo videti navzven (moda, izgled, vtis, prevlada), kar vodi do zavisti in pohlepa, motivov, ki bazirajo na manipulaciji in rušenju celovitosti drugih, na širši ravni pa k nezdravi konkurenci, ki je pripravljena za zmago uničiti druge. Ti elementi so nam tako pomembni, da postanejo naši medsebojni odnosi povsem nepomembni in površni, odnos do narave pa skorajda ne obstaja. Površen odnos pa imamo tudi do sebe – ne zavedamo se, da bi lahko življenja uravnavali sami in igramo igro, katere pravila je postavil nekdo drug. Pri tem je paradoksalno to, da energijo ves čas izgubljamo ravno zato, ker imamo pozornost stalno usmerjeno na elemente pojsvnega sveta, hkrati pa jo v zunanjih stimulansih tudi iščemo. A kadar je naš fokus usmerjen na subjekte in objekte pogojene realnosti tretje dimenzije, nismo usklajeni z osebnim vorteksom, saj smo v coni številnih identifikacij, ki nam dajejo lažni občutek varnosti, hkrati pa tudi občutek globinskega nezadovoljstva, ki je značilen za destruktivno ekspanzijo. Ko smo torej usmerjeni na tretjo dimenzijo in nam motivacijo za naše aktivnosti generira ego, se osebni vorteks manifestira skozi konstantni občutek notranjega nezadovoljstva (nemir, frustracije ...), ki nas skuša motivirati, da nezadovoljstvo presežemo, ali pa kar sam projecira življenjske situacije, ki so sicer, gledano iz stališča lažnega jaza, običajno neprijetne. Lažni jaz ima namreč rad predvsem rutino in okoliščine, v katerih se počuti varno. Vendar pa se tisti hip, ko izgubi manevrski prostor za svoje kalkulacije izkaže, da nas osebni vorteks v resnici usmerja k hotenjem bazičnega jaza, to pa je cona, v kateri prihaja do pospešene inkarnacije svetlobnega telesa v sistem, občutka, da ima življenje nek smisel ... Ena od intenc duhovnega razvoja je torej uskladitev z osebnim vorteksom, kar nas vodi v stanje konstantne izpolnjenosti, nevezane na vsakdanje življenjske situacije. Informacijsko polje osebnega vorteksa ni omejeno, zavestnost duše pa je, tako da se duša usmerja le na določeni segment informacijskega polja vorteksa, kar je povezano z njeno strukturo in zavestnostjo (npr. izkušanje sveta v različnih inkarnacijah, skozi vedno enak temperament). S procesiranjem bolečinskih teles avtomatično aktiviramo svoj osebni vorteks. Ko smo zavestno v njem, so vsi nivoji naše osebnosti usklajeni.

Zastopanje in posredovanje
Tadej Pretner s.p.

Matična številka: 1345001
Davčna številka: SI 55835902
TRR: 03110-10000 17909, SKB banka d.d., Ljubljana

Tel.: 041 454 900
tadej.pretner@gmail.com