Procesiranje čustvenih problemov s povezanim dihanjem II

Načinov izvedbe povezanega dihanja je več. Najpogosteje ga izvajamo leže ali sede, ob povsem sproščenem telesu, nekatere vzhodnjaške tehnike pa lahko izvajamo celo stoje, pri tem pa s spreminjanjem specifične drže telesa, predvsem rok, celo vplivamo na to, v katerem delu telesa bo do procesiranja bolečinskih teles prišlo. Takšne so recimo vaje povezanega dihanja iz cikla Zhan zhuang.

Za začetek je verjetno najprimernejše, da povezano dihanje izvajamo leže. V prvi fazi sprostimo telo, fokus pa usmerimo v njegovo notranjost, kjer večina začuti nekakšen nemir. Ta nemir je enegijski odsev telesnih napetosti in kontrolnih mehanizmov, ki zadržujejo bolečinska telesa v naši notranjosti. Ko se torej nanj v prvi fazi osredotočamo, se začenja umirjati. To hkrati pomeni, da začnejo kontrolni mehanizmi iz naslova mišičnih kontrakcij in nekaterih mentalnih sklopov, slabeti. Takrat začnemo s povezanim dihanjem, ki spravi bolečinska telesa v gibanje. Kar se samega dihanja tiče, navajam nekaj koristnih namigov: - Dihamo tako, da izvajamo vdih in izdih skozi nos, z zrakom pa polnimo predvsem trebušni del (abdominalno dihanje – dihanje s trebušno prepono). Na ta način precej lažje ohranjamo miren in osredotočen um. - Optimalen ritem dihanja je zelo individualen. Načeloma je ustrezen ritem , pri katerem najkasneje po petih minutah v telesu začutimo značilno ščemenje, ki je zanesljiv znak, da so bolečinska telesa prešla v gibanje in da so pripravljena za procesiranje. - Če je ritem dihanja preintenziven, pride do že v prvem delu omenjene hiperventilacije, kar se odrazi predvsem z močnimi krči v okončinah, zlasti prstih, občutkom omrtvičenosti delov telesa ipd. Ta pojav je nezaželen; če do njega pride, ritem dihanja dovolj upočasnimo, da ti krči minejo. Pri tem je treba reči, da lahko pride do podobnih »simptomov« tudi med procesiranjem bolečinskih teles. Razlika je v tem, da se pri hiperventilaciji pojavijo zaradi zmanjšanja koncentracije CO2 v krvi, pri procesiranju bolečinskih teles pa so posledica prehajanja globinskih mišičnih tenzij na zavestno raven. - Omenil sem že, da obstaja več variant povezanega dihanja v smislu poudarka oziroma dolžine vdiha in izdiha, zato je na mestu tudi vprašanje, katero izbrati. Univerzalen nasvet ni mogoč, dobro pa je vedeti, da v primerih pogostih neprijetnih krčev, omenjenih v prejšnji alinei, le te zelo omejimo, če dihamo tako, da je poudarek na izdihu. Sicer pa lahko ob redni vabi potem, ko imamo s povezanim dihanjem že nekaj izkušenj, z ritmom dihanja tudi nekoliko eksperimentiramo. - Drugo pomembno vprašanje je količina oziroma intenzivnost vadbe. Povezano dihanje običajno na začetku izvajamo cca 15 minut. Ker med samim dihanjem nimamo adekvatnega občutka za čas, je praktično, da si kupimo t.i. »opozorilno uro«. Običajno je na pogled podobna jajcu, razdeljena pa na dva dela. S premikom zgornjega dela jo nastavimo na število minut, po preteku katerih se bo oglasil zvonec. Vendar pa to ne pomeni, da takrat, ko zvonec zazvoni, z dihanjem vedno penehamo. Pri povezanem dihanju namreč včasih pride do burnih čustvenih reakcij, o katerih bom govoril nekoliko kasneje, včasih pa tudi do bolečin v telesu – pogostokrat v coni kakšnega organa. V takšnih primerih s povezanim dihanjem nadaljujemo, dokler se intenzivna čustvena reakcija ne sprocesira/umiri oziroma dokler bolečina v telesu ne mine. Omenil sem že, da imajo naši polni organi vlogo zbiralcev »čustvenih smeti«. Pri pojavih bolečin v coni organov prihaja do procesiranja tovrstnih dstruktivnih enrgij tudi v organu, kar se odazi kot bolečina. Če bi takrat, ko se takšna bolečina pojavi, s povezanim dihanjem prenehali in ga recimo ne bi več izvajali, bi lahko bolečina »vztrajal« tudi več mesecev.

Ko torej ob izvajanju povezanega dihanja posamezno bolečinsko telo preide v procesiranje, so možne močne čustvene reakcije, pri katerih se sproščajo tudi telesne napetosti, pri tem pa lahko pride tudi do sila neprijetnih krčev v telesu, ki zlepa ne popustijo. To se dogaja zato, ker se sprocesira več bolečinskih teles oziroma ujete čustvene energije, kot smo jih sposobni ozemljiti. Zato je priporočljivo, da vsaj v začetku povezano dihanje izvajamo pod nadzorom. Ni treba, da ima oseba, ki je takrat z nami ne vem kakšno ezoterično nanje; daleč od tega. Mora pa biti obveščena o mogočih spremnih pojavih in seveda kot osebnost dovolj stabilna, da v primeru, če do njih pride, ustrezno reagira. In kakšna je ustrezna rakcija v primerih, ko pride pri tistemu, ki izvaja povezano dihan je do neprijetnih trdovratnih krčev, tresenja telesa ipd.? »Nadzornik« mora ravnati na las enako, kot mama, ki majhnemu otroku z objemom pomaga ozemljiti strsno situacijo. Dovolj je torej, da ga zgolj objame in globoko diha, seveda pod predpostavko, da ima razmeroma zdravo eterično telo. Nekoliko naprednejša oblika pomoči pa je, da takrat, ko ga objame, razširi zavedanje tako, da sta fizični telesi obeh v coni njegovega zavedanja, vdihuje iz trebuha, izdihuje pa skozi presredek proti središču Zemlje, v katerem vizualizira oker kocko, simbol elementa zemlje. Tudi kasneje, ko vadimo sami, lahko načeloma kdaj pride do zakrčenosti delov telesa. Če ohranimo prste gibke, si lahko pomagamo sami z uporabo ustrezne mudre. Pri mudrah (sanskrt- pečat, gesta) gre predvsem za položaje prstov, ki omogočajo specifične energijske pretoke v telesu, res pa je, da je pri večini pomembna tudi drža samih rok, pa tudi telesa. Proces ozemljevanja pospeši t.i. Prithvi mudra. Poleg tega, da se v posameznih prstih nahajajo nekateri meridiani polnih in votlih organov, namreč ustreza vsak prst posameznemu energijskemu elementu – palec elementu ognja, kazalec zraku, sredinec etru, prstanec zemlji in mezinec vodi. Palec hkrati predstavlja tudi aktivni princip in ko ga spojimo s katerimkoli dugim prstom, aktiviramo element tega prsta. Spoj palca in prstanca torej pomeni aktivacijo elementa zemlje oziroma intenziviranje procesa ozemljevanja.

Pri celem postopku povezanega dihanja je najpomembnejše to, da v sebi ohranimo buden tisti del nas, ki mu pravimo notranji opazovalec; če je le mogoče tudi takrat, ko pride do intenzivnih čustvenih reakcij. Valu čustev, ki udari na plan se torej povsem prepustimo, a ga hkrati tudi opazujemo. Seveda nekateri v začetku tega ne zmorejo; procesiranje se vseeno dogaja, le nekoliko počasneje. Obstajajo pa tudi izjeme, katerim lahko izvajanje povezanega dihanja celo škoduje. Odsvetujem ga npr. bolnikom z multiplo sklerozo. V psihološkem smislu je namreč v ozadju multipla skleroze občutek, da želiš pred nečem pobegniti, a nimaš kam. Povezano dihanje lahko pri njih sproži sproščanje strahu, pred katerim bi torej najraje pobegnili, a nimajo kam, to pa ima lahko za posledico to, da se bolečinska telesa, ki imajo v jedru naboj strahu, še okrepijo.

Drugi spremljajoči pojavi pri izvajanju povezanega dihanja

Bolečinska telesa v našem sistemu seveda vplivajo na našo kategorizacijo percepcije na ugodno in neugodno, hkrati pa so energijska baza našega lažnega jaza, ki definira naše doživljanje sebe in sveta. Lažni jaz se razvije v zasebno energijsko entiteto, ki želi preživeti. Močnejša je entiteta lažnega jaza, bolj doživljamo življenje kot bitko, v kateri je treba vse doseči s trudom, več imamo telesnih napetosti, bolj načeta sta naše fizično in psihično zdravje in manj energije imamo. In manj ko imamo energije, bolj se oklepamo znanega, pa četudi nam ne prinaša zadovoljstva. Zato vztrajamo v službah, kjer nas izkoriščajo, v partnerskih vezah, v katerih smo nesrečni itd. Nekje v sebi pa vemo, da moramo nekaj spremeniti, a naše odločitve spet usmerja lažni jaz, za katerega pa bi korenite spremembe pomenile smrt ali vsaj bistveno spremembo, česar noče. Če se torej odločimo, da bomo skušali do spremembe prek obiska katerega od seminarjev osebne rasti, bo lažni jaz poskrbel, da se bomo odločili za takšnega, ki sprememb ne bo prinesel, ali pa bomo hodili od enega do drugega seminarja, praktičnih vaj pa ne bomo izvajali. Lažni jaz je tudi v ozadju dejstva, da si veliko ljudi ne zna »izbrati« dobrega terapevta, če se odločijo za pomoč v tej obliki. Na ta način so za silo »zadovoljni vsi« - lažni jaz zato, ker se mu ni teba spremeniti, tista naša bit, ki je z njim prekrita, pa ima občutek, da le nekaj dela zase. A stvari se le slabšajo. Povezano dihanje pa spremembe dejansko prinese in pomeni neposreden energijski napad na lažni jaz. Zato je povsem normalno, da imamo v začetku do vadbe velikanske odpore. Lažni jaz nam zato v bitki za preživetje sugerira brezvoljnost, prepričanja, da tehnika povezanega dihanja ni učinkovita, včasih pa skonstruira celo okoliščine, zaradi katerih povezanega dihanja »nimamo časa« izvajati. Tudi če zberemo dovolj volje za redno vadbo, so za večino prvi dnevi in tedni povezanega dihanja velikanska muka. Ko enkrat takšni odpori minejo, je to zelo dober znak in kaže na to, da obrambna struktura lažnega jaza popušča.

- Občutek utrujenosti:

Vzrokov za utrujenost je lahko več, nekateri pa so med seboj povezani. Zaradi številnih blokad se naš sistem navadi na šibkejše pretoke energije. Ko se po integraciji določenega števila bolečinskih teles in sprostitvi telesnih napetosti pretok energije v sistemu poveča, se sistem na novo stanje, ki ga ni vajen, odzove z občutkom utrujenostjo. Drugi vzrok utrujenosti, ki je s prvim povezan, izhaja iz strukture celičnih receptorjev. Če smo leta in leta vajeni izkušanja nekega destruktivnega čustva, recimo strahu, se pri vsaki delitvi celic poveča število celičnih receptorjev, zadolženih za vnos vibracije strahu v celice, ki se na ta način strahu navadijo. Ko z redno vadbo iz sistema odpustimo bolečinska telesa, ki so projecirala situacije, zaradi katerih smo izkušali strah, takšnih situacij več ne izkušamo. A ker so celice te vibracije vajene, receptorji pa jo v vibracijskem okolju dobesedno iščejo, lahko to inicira poleg občutka utrujenosti tudi nervozo. Tretji najpogostejši vzrok utrujenosti pa je t.i. potisnjena utrujenost, prisotna predvsem pri hiperaktivnih ljudeh. Pri povezanem dihanju se osvobaja tudi ta, kar se prav tako odraža v ustreznem počutju.

- Razdražljivost

Precej naše energije v bolečinskih telesih izhaja iz potisnjenih čustev, katerih skupni imenovalec je jeza. Bolečinska telesa, nastala zaradi vsiljenih pravil in drugih razlogov, zaradi katerih jeze nismo izražali, zadržujejo v sistemu tista bolečinska telesa, ki v jedru nosijo jezo. So eden kontrolnih mehanizmov našega naučenega vedenja. Pri redni vadbi povezanega dihanja seveda razpadajo tudi takšni kontrolni mehanizmi, zato v tej fazi jezo večkrat izrazimo v vsakdanjih situacijah, po drugi strani pa je to tudi znak, da bomo z nadaljno vadbo bolečinska telesa tega tipa precej hitreje sprocesirali.

- Izbruhi različnih bolezni

V obdobju rednega izvajanja povezanega dihanja lahko pride tudi do izbruha bolezni. Do podobnega pojava recimo pride tudi pri razstrupljanju telesa z glino. Za kaj gre?

O tem, da se skuša telo bolečinskih teles osvoboditi skozi bolezen in bolečine, ter da je moč na bolezen gledati kot na poskus samozdravljenja telesa, sem pisal v prvem delu. S sintetičnimi zdravili torej proces osvobajanja destruktivnih energij, ki se je manifestiral skozi bolezen ali bolečino prekinemo, energijski problem, ki je bolezen sprožil, pa v sistemu ostane. Pri povezanem dihanju in pitju gline sprocesiramo tudi blokade, ki so jih povzročila zdravila, zato lahko pride do ponovnega izbruha bolezni, kakršno smo v preteklosti že imeli. V več kot 90% primerov je seveda najboljše s povezanim dihanjem nadaljevati, da se bolezen čim prej sprocesira. Če pa gre za manifestacijo kakšne resne bolezni, ne bo škodil posvet z zdravnikom, kateremu povejte, da izvajate povezano dihanje. Z malo sreče naletimo na zdravnika, ki razume, za kaj gre. Mojemu znancu se je npr.pri povezanem dihanju sprožila pljučna infekcija.Šel je k svoji zdravnici in ji povedal za povezano dihanje, skupaj pa sta prišla tudi do tega, da je imel takšne infekcije že kot otrok. Zdravnica mu je rekla; »Lahko ti predpišem antibiotike in zadeva se bo hiro umirila, a vedeti moraš, da v tem primeru nisi z dihanjem ničesar naredil.«

O tem, da lahko pride pri povezanem dihanju do krčev v posameznem delu telesa, sem že pisal. Zlasti trdovratni so krči v rokah. Če se neprestano ponavljajo, je ena od mogočih rešitev ta, da imamo med vadbo del telesa, v katerem se krč konstantno pojavlja, v topli vodi. Na ta način se precej hitreje sprocesira. Vadba v kadi, polni tople vode tudi sice intenzivira procese integracije bolečinskih teles, ni pa primerna za vsakogar. Dejstvo namreč je, da so intenzivni čustveni izbruhi pri povezanem dihanju značilni le za nekatere. Dogajajo se predvsem ob integraciji bolečinskih teles fiksacijskega tipa in sicer ljudem, ki imajo fokus ekstremno usmerjen na materialni svet in pogostokrat razmišljajo o problemih, povezanih z njim. Pri tistih, ki se ne sekirajo za vsako stvar in si v glavi ne vrtijo destruktivnih notranjih monologov, pa se med povezanim dihanjem pogostokrat na videz ne dogaja nič. A v resnici temu ni tako, le da prihaja do procesiranja na višjih energijskih ravneh. Da proces deluje, potem opazijo v večji sproščenosti v vsakdanjih situacijah, spontani spremembi prehrane in okusov, ki so jim všeč itd. Takšni lahko sam proces integracije okrepijo že v zgodnji fazi vadbe in sicer tako, da ritem dihanja pospešijo, izvajajo povezano dihanje skozi usta, ali pa v že omenjeni kadi polni tople vode.

 

Tadej Pretner

Zastopanje in posredovanje
Tadej Pretner s.p.

Matična številka: 1345001
Davčna številka: SI 55835902
TRR: 03110-10000 17909, SKB banka d.d., Ljubljana

Tel.: 041 454 900
tadej.pretner@gmail.com